Spoštovane sodelavke in sodelavci,
Komisija za podeljevanje priznanj RTV Slovenija ima vsako leto čast, da v skladu s pravilnikom presodi, katerim posameznikom ali skupinam sodelavcev se podelijo priznanja za izjemne dosežke pri ustvarjanju in delovanju RTV Slovenija. RTV je zagotovo ena izmed slovenskih ustanov z največjo diverziteto poklicev, izmed katerih je veliko število deficitarnih: opravljanje teh del ni mogoče zagotoviti zgolj s formalno strokovno izobrazbo brez izkušenj na področjih, ki jih v slovenskem prostoru v največji meri pokriva samo naša hiša. Z odhodi sodelavcev pogosto odide tudi znanje, pozitivna delovna vnema in ponos pripadnosti kolektivu ustvarjalcev, pozitivni duh, ki nam je danes še kako potreben. V našo skupnost sodijo tako tehnološki pionirji kot vrhunske kulturne in medijske osebnosti s sposobnostmi, ki jih je mogoče primerjati z zvezdami na velikih medijskih tržiščih. Kreativni potencial naših delavcev se prilagaja slovenskim razmeram, a ustvarja dragoceno domačo kulturno krajino, ki je tudi skrbno dokumentirana in shranjena kot predmet nacionalne dediščine. RTV je bil v preteklosti in je še danes, gojišče medijskih in kulturnih idej, odskočna medijska deska za slovenske ustvarjalce, inkubator strokovnih znanj, promotor znanstvenih dosežkov.
Ustvarjalci RTV Slovenija za svoje prispevke in oddaje vsako leto prejmejo vrsto domačih in tujih nagrad. Priznanja RTV svojim zaposlenim, ki jih podeljujemo danes, pa vključujejo tudi tiste profile, brez katerih naša hiša ne bi mogla uspešno delovati, čeprav zaposleni na teh delovnih mestih niso nujno izpostavljeni javnosti. Takšne so npr. administrativne službe, scenski delavci, laboratorij, računalniška podpora, projektanti, varnostni inženirji, pravniki, oddajničarji, različni uredniki, in drugi. Spomnimo se našega urednika Janeza Bitenca, avtorja legendarne otroške pesmice Kuža pazi, ki je leta 1953 usmeril brata Avsenik k pionirskemu eklektičnemu ustvarjanju narodne glasbe za oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Oddaja letos praznuje častitljivih 70 let. Naši zaposleni so bili Mojmir Sepe, Urban Koder, Jani Golob, prešernov nagrajenec, dirigent Anton Nanut, lutkar Edi Majaron, književniki Milan Dekleva, Ervin Fritz, Janez Menart, Frane Milčinski Ježek, Žarko Petan, Ciril Zlobec, Tone Pavček, nenazadnje tudi Vlado Kreslin, dolga vrsta uspešnih ustvarjalcev, ki so tudi sicer oblikovali merodajne življenjske kariere, naša aktualna predsednica republike Nataša Pirc Musar in zunanja ministrica Tanja Fajon, legendarni novinar Jurij Gustinčič, Tomaž Terček, Janez Čuček, Janez Stanič, naši izjemni glasovi Ivan Lotrič, Nataša Dolenc, Ajda Kalan, izumirajoči profil lektorjev, strokovnjakov kulture govora in tako naprej. Prenekateri vodstveni delavec je v sklepni fazi svojega mandata javno ugotovil, da si šele zdaj približno predstavlja razsežnost in kompleksnost našega zavoda. Koliko šele o tem ve slehernik? Vsak novi zaposleni v zavodu RTV bi se moral najprej izobraziti o zgodovini naše ustanove in ozavestiti, v kakšno hišo vstopa. Ozavestiti, da se ni vse začelo z njim. A zgodovina nas uči, da se iz zgodovine bolj malo naučimo.
Ko se oziramo v bližnjo preteklost, iz katere izhajajo letošnja priznanja sodelavcem, ne moremo mimo turbulentnega časa za naš zavod. Naelektrene javne razprave, referendum, sprememba zakona o RTV, ustavna presoja in stavka naših novinarskih kolegov, ki izhaja iz njihove profesionalno-eksistenčne stiske. Novinarski mikrofon drži približno 10 odstotkov vseh zaposlenih v naši hiši, kar jim daje medijsko moč, da soustvarjajo javno mnenje in potencialno povzročajo bolečine zdaj eni, zdaj drugi politični strani. Tako v javnosti slišimo, da so RTV ugrabili desničarji, in drugič, da so ga ugrabili levičarji. Sledijo takšni in drugačni pritiski na RTV, ki jih čutimo vsi zaposleni. Neurejeno je financiranje, sramežljivo se spogledujemo z RTV prispevkom in zato za javni medij ekscesivno predvajamo oglase. Ker je kompleksen organigram zavoda socialno in strokovno med seboj razmeroma slabo povezan, tj. imamo nezadosten notranji piar, si 90 odstotkov preostalih zaposlenih misli, da bi sicer lahko v miru in z zadostnimi financami opravljali svoje delo, če ne bi bili kolateralna škoda kaznovanih novinarjev zaradi njihovih zapletov z javnostjo. Nasprotni vidik je seveda, da so prav kolegi novinarji kolateralna škoda preostalim pasivnim 90-im odstotkom sodelavcev, ki ne prepoznajo njihove profesionalne skepse, da zemlja ni ploščata. Resnica je, da ima meč dve rezili, jezik pa jih ima sto. Ker se vse javno dostopne informativne dejavnosti pretakajo čez svetovni splet, bomo v bližnji prihodnosti tudi v Sloveniji s pomočjo umetne inteligence nazorno opredelili in povzemali, iz katerih virov prihajajo informacije, kakšna je pot teh informacij, kje so bile dopolnjene ali modificirane, kolikokrat in kje so bile uporabljene, vsebinsko pa bodo revalorizirane in razvrščene glede na želene parametre, npr. na svojo politično usmerjenost, ali so po poreklu generirane pri tej ali oni interesni skupini, politični stranki, ali se približujejo tej ali oni ideologiji. Ampak seveda, če bo takšna prosojnost komu v interesu. Morebitna zainteresirana javnost se ima že danes s pomočjo orodij umetne inteligence Instituta Jožef Stefan možnost objektivno in brez komunikacijskega šuma prepričati, kakšne resnice so objavljene v določenem mediju; in najpomembneje, katere resnice so objavljene v okviru programov RTV. Dve ključni nasprotujoči si resnici, ki ustvarjata ambivalenten pogled Slovencev na svojo polpreteklo zgodovino in neumorno polarizirata njeno današnjo politično krajino, izčrpavata državo, razdvajata ljudi, ki v njej živijo in nenazadnje trgata na kose RTV SLO, saj je naša hiša najlepše ogledalo stanja v državi, s tem namenom je bila tudi ustanovljena. RTV je osrednja medijska in s tem tudi osrednja kulturna ustanova v Sloveniji. Motimo se, če nas misel najprej napelje npr. na ljubljanski Cankarjev dom, ki ima domet gledalcev enak velikosti svojih dvoran. RTV SLO povzema in shranjuje dogajanje, če je le mogoče, večine pomembnih kulturnih, verskih, informacijskih, športnih in drugih prizorišč, saj je zavezana k temu, da zagotavlja vsebine za vse plasti prebivalstva. Tudi za gluhe, slepe, kognitivno omejene, senzorno ovirane ljudi in za intelektualce. Morda bo v prihodnosti norma splošne tolerance dosegla tolikšno raven, da bo pametnim ljudem prepovedano razmišljati, da ne bi žalili tistih, ki tega ne počnejo. Človek je namreč nagnjen k avtomatiziranju svojega življenja, zato se tudi predaja vrsti informacij, ki jih nekritično sprejema. Pogosto nimamo ne časa ne energije, da bi se ukvarjali z izvirnim raziskovanjem in presojanjem, zato informacijo kupujemo podobno kot živilski izdelek v trgovini. Če je doseženo kritično število ponovitev informacije, denimo reklame, obstaja velika možnost, da bomo kupili izdelek na neracionalen, čustveni, impulziven način. To počnemo zato, ker je za nas hitreje in miselno manj zahtevno.
Uspešnost vsakokratnega vodstva RTV se navzven preverja z optimizacijo delovnih procesov in zmanjševanjem stroškov dela. Vsako naslednje vodstvo je mnenja, da še obstajajo skrite notranje finančne in kadrovske rezerve in da prejšnje vodstvo še ni izkoristilo vseh možnosti. Generalnim direktorjem povzroča nemalo skrbi rekurzivnost tega pojava, saj nimajo druge možnosti, da bi naredili prvi vtis. Kako se še bolj izkazati od svojega predhodnika, kako narediti ekonomsko in javnomnenjsko najboljše možne poteze, ne da bi pehali javne RTV v vedno bolj tržno turbokapitalistično okolje. Na videz lahko neprenehno povečujemo število ustvarjenih vsebin, s še manj zaposlenimi in v še krajšem času, vendar se to zgodi na račun kvalitete. Zmanjšujemo lastno produkcijo in jo nadomeščamo z že gotovimi izdelki, ki jih objavljamo, vendar se moramo vprašati, do katere mere in zakaj je preprodajanje medijskih vsebin upravičeno nacionalne subvencije. Sprašujemo se, kdaj bomo zaposlili cenejšo delovno silo, ki ne bo znala niti slovensko. Kako je mogoče, da je zunanja podoba RTV pogojena s politikantsko propagando? Mar nismo mi tisti, ki soustvarjamo slovensko javno mnenje? Če imajo naša sporočila tolikšno težo, kako to, da smo samodestruktivni? Kako da se pri vsem strokovnem in intelektualnem potencialu, ki je nedvomno velik kapital našega zavoda, navzven neustrezno oglašujemo in je naša javna podoba vselej ocenjevana parcialno? Seveda je naraven proces, da programi, oddaje, znanja in veščine iz različnih razlogov vzniknejo in nato spet izginejo, se razblinijo v vrsti novih vsebin. RTV je občutljiv organizem, mnoga znanja in strukture, ki jih poseduje, so se razvijala ob skrbi in ljubezni zaposlenih, potrebovala so čas, da organsko zrastejo in da obrodijo kvalitetne sadove. Ukinjanje takšnih struktur ali pa poslavljanja od sodelavcev, ki so se na podlagi pridobljenih izkušenj razvili v vrhunske strokovnjake, je vselej dejanje, vredno refleksije in strateškega razmisleka, kako naprej.
Tudi ta zapis, ta uvodni nagovor k letošnji podelitvi RTV priznanj, je kratka revizija, bežen vtis o kompleksnem stroju, katerega manjša ali večja kolesca predstavljamo vsi prisotni na tej prireditvi, pa tudi vsi odsotni in vse tiste zvezde, ki so za vedno odšle na naše nebo in sijejo za nas.
Zavedamo se, da prejemniki RTV priznanj posvečate dobršen del svojih kreativnih energij naši hiši, da v tem najdete svoj življenjski smisel, da ste za delo resnično notranje motivirani in ustvarjate dodano vrednost svojim delovnim ciljem. Mnogi ste svoje življenje oblikovali okrog svoje službe in jo ponotranjili do te mere, da se je meja med zasebnim in poslovnim v teku vašega vsakdanjika skoraj zabrisala. Nekateri imate srečo, da ste svoje empirično znanje in izkušnje uspeli deliti z drugimi. Današnja prireditev je namenjena vam, drage sodelavke in sodelavci, da se vam zahvalimo za vaše nadpovprečne delovne dosežke, za vsa nesebična dejanja in za dobro voljo, s pomočjo katere je postavljeno vse, kar v naših življenjih kaj šteje. Hvala.
Dr. Žiga Stanič,
član Komisije za podeljevanje priznanj RTV Slovenija