Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, cenjene nagrajenke in nagrajenci,
Dragi vsi, ki danes sedite tukaj – s priznaniji v rokah ali brez priznanj. Letošnje nominacije so bile izvrstne in tehtne. Prav zato želim posebej pozdraviti tudi vse tiste nominirance, ki priznanj danes ne boste prejeli. RTV stoji na delokrogih, ki ustvarjajo pogoje za kreativno medijsko delo in ravno ti pogosto ostanejo neopaženi – dokler ne začnejo pokati. Bolj kot komisijska potrditev posameznih dosežkov je današnja podelitev priznanj trenutek, ko se – vsaj za hip – ozremo na celoto, na skupni napor, na leto, ki ni bilo lahko, na daljše obdobje, ki od nas zahteva več kot rutino: zahteva držo. Prejemniki priznanj, nagrajeni ste za vztrajanje, za delo, ki ni bilo vedno pospremljeno z ugodnimi razmerami ali z mirnimi okoliščinami. Za profesionalnost v javnem prostoru, kjer profesionalnost ni vedno samoumevna in za vero v smisel – tudi takrat, ko se zdi, da je smisel prva stvar, ki jo družba začne relativizirati.
Kvalitetne medijske vsebine stanejo. Brezplačne medijske vsebine, če ne drugega, plačujemo s svojo pozornostjo, torej s svojim časom. Če ne plačamo za kakovost, ne dobimo nevtralnega izdelka, ampak izdelek postanemo mi sami. Algoritmi nagrajujejo senzacijo in čustveni odziv, ne razmisleka ali konteksta. V takem svetu je javna RTV ena redkih institucij, ki še vztraja pri uredniški odgovornosti in presoji, ne samo pri distribuciji. Skrbi nas, kdo bo varoval neprofitne, nekomercialne, kulturne, resne vsebine. Kdo bo še povedal tisto, česar ljudje morda nočejo slišati – vendar morajo slišati. Zdi se nam, da je takšno početje razkošje demokracije, vendar je to minimum demokracije. Javni medij ima to nalogo napisano v svojem poslanstvu, in prav zato nikoli ne bo vsem všeč, zato bo vedno tarča — in prav zato je nujen. Krčenje javnega medijskega prostora poraja privatizacijo. Nadomestijo ga interesi, ki nimajo odgovornosti do skupnosti. Kultura postane strošek, znanje postane elitizem, dostop postane privilegij. Javnih medijev in javne kulture ne bi smeli razumeti izključno kot strošek — saj so naložba v kulturni kapital družbe, v enakost dostopa, v prihodnje generacije, ki brez teh temeljev sploh ne bodo imele možnosti izbire. Če v medijskem prostoru dovolimo, da preživijo samo najbolj tržno agresivni, je to tako, kot bi svoj vrt prepustili eni sami invazivni rastlini. Navidez bo vse zeleno. A izbire ne bo več.
Zato je danes pomembno tudi to, da si povemo, da RTV ni popolna ustanova. Nevtralnost ni stanje, to je ideal — in pravica do drugačnega mnenja, do kritike, pravica do diverzitete vsebin, do neprijetnega vprašanja – to je srce javnega servisa. Vsi, ki delamo tukaj – pred kamerami, za mikrofoni, v režijah, arhivih, orkestrih, redakcijah, tehničnih ekipah – smo več kot samo zaposleni. Smo varuhi javnega prostora. Današnja priznanja so zato tudi tiha obljuba, da bomo stali pokončno, da ne bomo zamenjali smisla za všečnost, da ne bomo zamenjali resnice za hrup, in da bomo tudi v času pritiskov verjeli, da ima to, kar delamo, pomen za skupnost, ki jo nagovarjamo. Čestitam nagrajencem. In hvala vsem – tudi tistim, brez katerih danes ne bi imeli česa slaviti. RTV je več kot program. Je prostor, kjer se družba pogleda v ogledalo. Hvala.
Dr. Žiga Stanič / MMC RTV SLO Link