Tišina vrbe ob rokavu stoječe vode,
tišina negibnih oblakov,
tišina neprehojenih cest.

Samota jesenskih trav,
samota ptice nad barjem,
samota neodžejanih rok.

Bolečina izkrvavelega sonca,
bolečina zarje v somraku,
bolečina nedoživetega.

Tako čudno mi je..
nedko v meni počasi zapira oči,
trudne, žalostne, in se obrača stran!
Ali ne umira nekdo v meni,
rahlo, neopazno.
Nekdo v meni zapira oči.

Odšla sva spet vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutilra, kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla, preprosto.
In sva spet, kar sva bila. Komaj še človek.
Tako čudno ubog.
Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
dreveda, hiše, oblaki, nebo in ceste so,
kakor da nikamor več ne držijo
in je vseeno, kam nemreiš nogo...
Odšla sva spet vsak svoji samoti naproti.