Podoba dečka (Razpotje)

Majhen deček je obstal
pred velikim razpotjem.
In je gledal in je iskal,
kod zanj prava pot je.
Kam bi? V ravnino, v hrib,
v gozd ali čez vodo?
V veselje, v modrosti knjig,
v ujetost ali v svobodo?
Tedaj je metulj cekin
zakrilil s krili čez polje
in je stekel za njim
deček židane volje,
ne da bi gledal kod-
bo mar vseeno našel pot
v življenje, najbolj zaresno?

Dvogovori (8)


Juti ne greva na pico
ne na kokto ne na pomfrit.
Jutri greva za belo ptico,
Ki za obzorje beži.

Videl sem jo belogrudo,
Slišal njen čarni spev,
Zdaj sanjam skrivnostno čudo,
Da bi pel in živel.

Bela ptica z lepim napevom
Je prispodoba svetih reči,
svit med nočjo in dnevom,
ljubezen, ki ne mini.

Za njo pojdeva neustavljiva
In bova sredi sveta
Blizu vsemu kar biva
Sama dva čudeža.

Naseljevanje zvezde


Tista zvezda, najbolj bleščeča,
najbolj moja, je moja sreča.

Sreča gnezdi na tisti zvezdi
in jaz na njej po vesolju jezdim.

Nanjo naselim še tata in mamo,
naj bosta enkrat za stalno z mano,

nanjo pripeljem še nono in deda,
pa še, seveda, vsaj pol razreda,

pol ulice, pol našega bloka
in, če bom pri volji nemara še koga.

A kaj, če naša posadka preseže
tonažo dovoljene teže,

pa bo konec zvezde srebrne,
ker se utrne?

Ah, zvezdo naselim le z Ano,
ker je prijazna z mano

in bova na zvezdi edina
in nerazdružljiva dvojina.

Pismo za Vanjo (Uvod)


Rad bi napisal dolgo, dolgo in še bolj dolgo pismo
za Vanjo.
Neobičajno. Sijajno. Trajno.
Čez ves list papirja od začetka do kraja.
ez vse zvezke, domače in šolske, od začetka do kraja.
Prek vseh vzporednikov in meridianov,
prek vseh barvnih in črnobelih ekranov,
prek vse zemlje od severnega do južnega tečaja
do zadnjega pomišljaja, vprašaja, klicaja,
zadnjega kaja in poslednjega zakaja;

s spremnico eno samo,
s poslanico eno samo,
z mislijo eno samo,
da ji ugaja
in da bo prebrano.

In ko bo Vanja brala dolgo, dolgo in še bolj dolgo,
bo tudi dolgo, dolgo in še bolj dolgo
ob branju z mano.