1.
Z dlanmi zajame vodo,
skloni se nad njo,
in voda je ocean,
in na njem so plahutajoča jadra,
ki plovejo v svet.
Ko potonejo z mornarji...
in se posuši v dlaneh ocean;
in je prazna dlan,
še zmeraj najde v kaplji
pisano mavrico.
To je skrivnost,
ki vedo zanjo otroci in pesniki.

2.
Z gosto metlo pometa dež
sajaste strehe in ulice.
Kanali goltajo.
Pod napuščem kričijo vrabci
in otroci po soncu.
Kanali goltajo.
Vse poti in ulice bodo sprane,
ko se bo sonce prikotalilo nanje.
Kanali goltajo!
Le s srcem bo tako kot zmeraj,
nobene stopinje ne spere dež.

3.
Veter je naježil zeleno dlako drevja, ko je šel mimo
in mačje srebro zvezd je potemnelo, ko je šel mimo.
Toliko samote je v njem, toliko odmrlih sanj,
da še drevo, še veter, še zvezde nimajo besede zanj.

4.
Brez besed, pogreznjena vase
sediva in pijeva.
Ko bo izbrisana zadnja sled minulega
na produ najinih duš,
bo morda zdrsela čezenj senca samotne ptice:
ljubezen.

5.
Dajem se tigru:
zobem, ki me trgajo, mišicam, ki me oklepajo,
ljubezni, ki me pogreza v pozabo, sovraštvu, ki me zametuje,
da se plazim vsa bolna skozi stepo ožgane trave
in iščem nove poti k njemu.
In spet me ljubkuje s pradavno govorico nagonov -
in najina sreča je v davno pozabljenem,
a resničnejšem od človeških besed.

6.
Tako ozek je svet,
da se srečuješ povsod sam s seboj;
ko pa se odpraviš na dolgo, dolgo pot,
da bi našel človeka, ki ni kakor ti,
te rani njegova dlan s trnjem tvoje osamljenosti.
Tako ozek je svet, da se srečuješ povsod
sam s seboj.

7.
Šel je v trgovino,
v dobro založeno trgovino
z vsem, kar si poželi srce.
Rad bi anteno,
ki bo lovila srca govorico,
tih vzdih, radost in bolečino
mojega, tvojega, naših src.
Rekli so mu: Tega ne prodajamo.
In šel je v drugo mesto: Tega ne prodajamo.
In šel je v zastavljalnico, pa so mu rekli:
Eno samo imamo, pa je pokvarjena.
Pred davnimi leti,
v rosni mladosti, jo je prinesel nek pesnik
in potem
potem čisto pozabil nanjo.

8.
Nikoli še ni bil človek tako visoko,
tako čisto do kraja sam svoj,
tako visoko in čisto do kraja sam svoj,
da ima le še eno samo veliko željo,
željo divjih živali:
preživeti ta lov, ki je v njem
sam sebi gonjač in plen.