[Omar Hajam / Alojz Gradnik: Rubajati]

1
Pij vino, pij, pij vina rdeči sok,
Da lice bledo ti poškrlati!
Saj veš kako le kratek čas nam je ostati tu;
Kdor gre od tod, nazaj ga več ne bo.

2
Naj mi zadoni v tej divji pušči tvoj pojoči glas,
Pa se puščava v raj izpremeni.

3
Za hip na pragu uničenja postoj,
Za hip samo življenja užij napoj!
Cvet tisočer je zjutraj zacvetel
In tisočer je v prahu ovenel.
Gotovo to je: čas beži, nazaj
Ne pride več, vse drugo pa je laž!
Osut je cvet umrl za vekomaj.

4
Ko v nič izpito vino se zgubi
In ustnice, ki jih poljubljal si,
Pomisli, kaj boš. – Nič.
Tako ne boš nič manj,
kar bil si že dozdanje dni.

5
Nenehno piše v noči in za dne
Usode prst, ne Um tvoj, ne srce,
Ne zbriše vrste pol in ne spero
Besede ene same vse solze.
S prstjo je prvo zgneten zadnji lik,
Še zadnjo žetev je vsejal ornik:
Kar je napisal stvarstva prvi zor,
Prebral nam bo na zadnji dan sodnik.

6
Napolni, ljuba, vrč, da se vtopi
V njem kes minulih, strah prihodnjih dni.
Kaj jutri bo?- Morda bom jutri sam
pogreznjen v mrak stotisočih noči.

7
Prišel kot voda sem, kot veter grem.